NIČ NE POMAGA ?, že toliko časa delam na sebi, je potožila moja znanka Anita, ko sva se srečali po dolgem času. 
Ima res veliko problemov, predvsem s svojim sinom, starim 35 let, ki je hud alkoholik. Poleg tega se zdravi še za depresijo in jemlje antidepresive. Res žalostna zgodba. Anita je čisto preč, komaj se drži nad gladino, zato sem jo malce povprašala, kako pravzaprav “dela na sebi”. Izvedela nisem nič kaj pametnega, gre se neko novodobno duhovnost, s katero se niti malo ne dotakne svojih ranjenih čustev. Aniti je mama umrla precej zgodaj, bila je stara okrog 15 let, vzrok smrti  je bil alkohol. Tudi z očetom ni imela dobrih odnosov, mislim, da je bilo doma prisotno tudi nasilje.  Anita pravzaprav zopet podoživlja težave z alkoholom, prav tako nasilje, ki ga občasno izvaja njen sin. 

Kje je rešitev? Mislim, da nobena teorija, niti pozitivna afirmacija, ne beg v delo ne bo pomagalo, pač pa je nujni korak najprej ta, da si dovoli postati ranljiva in prizna potlačena čustva, ki so zakopana v njej, se dotakne svojih čustvenih ran.

Zrcalo teh čustev  ji zelo nazorno nastavlja njen sin in bojim se, da se ta zgodba ne bo dobro končala. Vem, da bo Anita zelo težko sama šla čez svoje čustvene travme, zato sem ji predlagala, da se obrne po pomoč na naše društvo in se dogovori za individualne terapije ali pa se pridruži Šoli za ženske, kjer počnemo prav to, da zdravimo ranjena čustva.
No, zdaj pa pride tisto glavno, kar me je presenetilo ? (pravzaprav to ni bilo prvič). Anita mi je zopet zatrdila, da je že “vse” probala in da nič ne deluje ? in je že sita vsega čez glavo.

Čutiš, kako se v njej skriva velik strah, da bi  morala najprej “razgalit sebe in svoje travme”? Zelo jo razumem in sočustvujem z njo, ampak zdaj res ni čas za pomilovanje sebe. Karkoli sem ji rekla, nič ni pomagalo.

Tako se je najin pogovor zaključil, žal mi je za sina, ker vem, da s tem, ko bi svoje čustvene travme začela Anita zdraviti, bi znala tudi drugače pomagati sinu, predvsem pa sebi. Ali drugače rečeno, mi s svojim vzorom prenašamo to na svoje otroke, četudi nič ne rečemo. To velja tako za majhne, kot za odrasle otroke. In vsi smo doživeli majhne ali večje travme, na nas pa je, da si upamo pogledat v ta naša čustva in jih pozdravimo, kajti le tako lahko živimo izpolnjeno življenje.

Verjamem, da je še veliko podobnih zgodb, sama pa močno verjamem, da se da življenje obrniti na bolje. Kaj meniš? Si tudi ti optimist po duši?